Tale in vsi ostali zapisi o živi spletni kameri služijo kot osebni spletni dnevnik nekega pomembenga obdobja, kjer se stvari niso počele samo zato, ker se izplačajo, ampak čeprav na eni strani ni bilo nikakršne računice in na drugi strani sem že takrat vedel, da bodo problemi in težave, zaradi tega nisem niti za hip pomišljal, da tega ne bi naredil, ali pa celo, da mi ne bi uspelo. Malo tehničnega izziva je zame vedno predstavljalo tisto, ob čemer sem zlahka pozabil na število vloženih ur in na vse ovire. Super potešitev je bila plačilo ob vsakem uspehu, vsakem prehojenem koraku, ko nisem zmogel krotiti nasmeha in mičkeno tudi ponosa, zakaj bi tajil?
In takole je izgledala kamera leta 2012. Takrat sem ravno vstopil v Počitniško turistično društvo Crveni vrh kot tajnik društva in kot se spodobi, sem imel cel kup idej o tem, kaj bi se dalo napraviti v takrat še čisto analognem in papirnatem društvu. S tem hočem povedat, da to društvo takrat še ni imelo niti spletne strani, niti elektronskega naslova, kaj šele kakšnih bolj sočnih elektronskih pritiklin, ko je na primer živa spletna kamera.
Tako domeno za spletno stran, kot tudi prvo kamero sem kupil sam, brez odobritve društva in sploh nisem niti za trenutek dvomil, da je to prava pot. Pa bi se lahko zlahka motil. Kasneje je društvo seveda vključilo tako spletno stran, kamero in še marsikaj pod svojo streho, plačalo vse stroške tehnikalij in brez dvoma tudi po vseh teh letih sem lahko hvaležen društvu za vso podporo.
A zdaj nazaj h kameri. V resnici takrat nisem imel niti približne predstave o tem, kaj vse je potrebno za to, da uporabniki interneta zagledamo živo video sliko iz te kamere. Najprej sem mislil, da bo kamera fiksna, da bo gledala samo v eno smer. Takšne so bile namreč neprimerno cenejše. Potem pa se je čisto po naklučju našla ena kamera v ponudbi po polovični ceni, ker je bila razstavni model in jo je ponudnik nekaj časa že uporabljal. Takoj sem zgrabil priložnost. Kupil sem kamero Tiandy, PTZ kamero, kar pomeni da se da spreminjati njeno vodoravno in navpično pozicijo, pa še optično je možno približati sliko. Naravnost sanjsko!
In ko sem prinesel kamero domov in jo na hitro odpakiral, se mi je zdela zadeva naravnost krasna, vendar so iz nje štrlele neke žičke, od katerih so mi bile znane samo tiste za omrežni priklop in napajanje. Mešanica navdušenja in obet težko premagljivih ovir do trenutka, ko bo kamera res opravljala svojo nalogo me je na nek nerazumljiv način navduševala. V tem času sem mislil, da bo kamera posnela fotografijo vsako minuto in jaz jo bom, pojma nimam kako, objavil na spletni strani. Kako se s kamero v resnici upravlja pa nisem imel pojma, ampak kamera je bila pri meni in ni vrag, da mi bo uspelo. Ni vrag!
Se nadaljuje...