Osnovni postopek digitalizacije analognih video posnetkov je proces, pri katerem preberemo analogni zapis z video trakov, ga pretvorimo v digitalnega in ga zapišemo na pomnilniški medij. Potrebujemo torej vsaj tri naprave; predvajalnik analognega video zapisa, napravo, ki bo signal s predvajalnika pretvorila v digitalno obliko in še napravo, ki bo te digitalne podatke shranila. Poleg tega pa je za čim boljšo kakovost digitaliziranega posnetka zelo koristno, da uporabimo še nekatere druge naprave in postopke.
-
Izbira predvajalnika. Predvajalnik analognega video posnetka je prvi člen v verigi digitalizacije, zato je kakovost te naprave zelo pomembna. Ne glede na to, ali gre za klasičen VHS predvajalnik - snemalnik, ki jih je bilo konec prejšnjega stoletja največ, ali gre za kamkorder, torej kamero z zapisovalnikom, je pomembno, da je naprava brezhibna in da predvaja posnetek brez motenj, nestabilnih poskakovanj in drugih popačenj.
-
Naprav za digitaliziranje video posnetkov je cel spekter, od zelo osnovnih, ki imajo na eni strani priključke na kablih za vhodni zvok in video, na drugi pa USB vtič za priklop na računalnik, do posebnih samostojnih naprav. Tudi cenovno in kakovostno je izbira precejšnja, pri čemer se tudi tu pokaže, da nižja cena praviloma pomeni tudi skromnejšo kakovost.
-
Shranjevanje digitaliziranega posnetka se lahko izvaja v običajnem računalniku, v katerem je nameščena ustrezna programska oprema, ali pa ima naprava za digitaliziranje že vgrajen pomnilni medij, na katerega se začasno shrani zapis.
Smo končali? Lahko bi rekli, da je s tem delo končano, saj imamo posnetek v digitalni obliki, kar je tudi bil namen. Vendar se neredko dogaja, da naprave za digitaliziranje ustvarijo digitalni zapis, ki ni najbolj primeren za uporabo v različnih napravah. Kadar posnetek ni zapisan v formatu .mp4, moramo opraviti pretvorbo z nastavitvami, ki bodo združljive tudi z večino sodobnih televizorjev.
Zelo je tudi priporočljivo, da med analogni video predvajalnik in napravo za digitalizacijo povežemo še dodatno napravo, ki poskrbi za nastavitev pravih nivojev svetlobe, kontrasta, barvne nasičenosti in glasnosti zvoka, poleg tega pa takšen pripomoček še dodatno stabilizira sliko, da ne prihaja do nadležnega skakanja in zvijanja slike.
Na tej točki smo v resnici zaključili z digitalizacijo in v računalniku ali na USB spominskem ključku imamo dober digitalni posnetek naše video kasete. Pri tem ne smemo pričakovati čudežev. Klasičen VHS zapis ima v najboljšem primeru okrog 300 vrstic ločljivosti in se z današnjim standardom polne visoke ločljivosti (FULL HD), ki ima 1080 vrstic težko primerja, vendar je rezultat kljub temu večinoma zelo dober.
Ali je mogoče digitalizirani posnetek še dodatno izboljšati?
Načeloma da, vendar.. S programsko opremo, ki ne poveča samo ločljivosti posnetka in ga izostri, ampak s posebnimi algoritmi tudi prepoznava predmete, osebe in dinamiko, lahko v nekaterih primerih napravi skoraj neverjetne izboljšave, v večini primerov pa so razlike v izboljšanju kakovosti zelo opazne. Le pri zelo slabih posnetkih, s slabo osvetlivijo, kontrasti in slabo ostrino, tudi takšen program ne napravi opaznih izboljšav. Zaradi velike količine podatkov, ki jih mora takšen program sprocesirati, pa je postopek časovno zamuden in tudi dokaj drag, saj osnovno ceno digitalizacije skoraj podvoji.